Končna morala Zelenega pekla je SMEŠNO zgrešena
Zeleni pekel skuša gledalcem pustiti moralno lekcijo, toda ko je podvržen kakršnemu koli nadzoru, je ta lekcija popolnoma smešna. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila italijanska grozljivka cvetoč posel, z režiserji kot so Dario Argento, Lucio Fulci in Lamberto Bava ustvarjata klasiko za klasiko. Ena stvar, ki jo je imela italijanska grozljivka nad večino filmov, ki so jih v tistem času producirali v Ameriki, je bila pripravljenost dobiti kot površno in surovo, kolikor je mogoče, gledalce prizadene z izjemno nazorno kri, divjo goloto in samo splošno norost.
Tako kot ameriška grozljivka je imela tudi italijanska grozljivka posebne podzvrste, ki so se izkazale za priljubljene v 80. letih prejšnjega stoletja, in morda najbolj razvpit je bil kanibalski film. Ti filmi, ki so pogosto postavljeni v džunglo, so videli, kako so zahodni liki nekako končali na meniju oddaljenih plemen, ki niso bili vajeni tujcev in so vsi z veseljem kaznovali kršitve ali druge hujše prekrške s smrtjo in porabe. Seveda je to podzvrst, ki se dandanes le redko raziskuje, saj je postavitev zrela za rasno neobčutljive ali žaljive prikaze avtohtonih ljudstev.
Od številnih filmov, ki so sestavljali osemdeseta leta 20. stoletja Italijanski kanibalski film bum, najbolj znan je kanibalski holokavst, ki je izšla na začetku desetletja. V tem filmu se liki odpravijo v džunglo, da bi posneli dokumentarec z imenom Zeleni pekel. Tako je opazil oboževalec grozljivk Eli Roth uporabil ta naslov za svoj poklon podžanru iz leta 2015. Nastali film ima veliko pozitivnih lastnosti, a njegov konec, predvsem njegovo navidezno sporočilo, pušča veliko želenega.
Končna morala Zelenega pekla je SMEŠNO zgrešena
Zeleni pekel vidi skupino študentskih aktivistov, ki se odpravi v amazonsko džunglo, da bi organizirala protest proti petrokemičnemu podjetju operacija, ki uničuje gozdove in izpodriva domorodna plemena, ki so živela brez stika z zunanjostjo svetu. Med povratkom se njihovo letalo pokvari in strmoglavi, preživele pa ujame eno od plemen, ki so jih skušali braniti. Na žalost je to pleme polno kanibalov, ki brutalno ubijejo in pojedo večino skupine. Eli Roth prikazuje smrti v bolečih podrobnostih in kot grozljivko Zeleni pekel večinoma uspe, ko je treba šokirati in prestrašiti občinstvo.
Proti koncu glavni junakinji Justine (Lorenza Izzo) uspe pobegniti iz plemena in konča v sredi velike bitke med miličnimi silami petrokemične družbe in kanibalisti domačini. Lahko se identificira kot Američanka enemu od miličnikov in se odpravi nazaj v zvezne države. Tukaj stvari postanejo neumne. Nazaj v New Yorku Justine laže in pravi, da je bila edina preživela letalsko nesrečo in da so ji domačini pomagali na varno, preden jo je milica nepravično izbrisala. Sledi več posnetkov bitke med družbo in plemenom, za katero se zdi, da želi gledalca narediti naklonjenega kanibalom. Kar je seveda pravkar zaklalo in pojedlo več ljudi, ki niso naredili nič bolj narobe kot so bili v džungli.
Zdi se, da je sporočilo, da so imela domorodna plemena pravico do tega, kar so storila, zaradi vdora v njihov način življenja. Zdi se, da gre tudi korak dlje in trdi, da so bolj moralni kot sebična civilizirana družba, ne glede na to, ali so to slabo obveščeni aktivisti ali petrokemični plačanci. Seveda se s tem zatemni dejstvo, da to pleme JE LJUDI, in ne samo to, poje ljudi, ki jim niso storili nič narobe, in jih tudi razkosa, medtem ko so živi in kričijo.
Nihče notri Zeleni pekel umorili ali posilili domorodce kot v kanibalski holokavst, tako si nedvomno zaslužijo svojo usodo. Odločitev Justine, da bo zaščitila pleme in jih pobarvala kot lepe, je divje neodgovorna, saj se bodo naslednji ljudje, ki bodo srečali te domnevno dobrohotne domačine, nesramno prebudili. Prav tako sramoti spomin na umrle ljudi. Recite kaj hočete o spoštovanju pravic oddaljenih plemen, da ostanejo nemoteni, toda slikati te kanibale kot moralno superiorne civilizacije je smešno neumno.
Kaj pričakovati od MCU-jevega Spider-Man 3
O avtorju