Intervju 'Catfish': Nev Schulman, Ariel Schulman in Henry Joost

Naslednji vikend pri Davidu Fincherju Socialno omrežje pride na velika platna po vsej državi. Medtem ko ta film, ki opisuje rojstvo in vzpon družbe Facebook, vrednega več milijard dolarjev, požene velik glas (in celo nekaj oskarjevskega govora), to ni edini "Facebookov" film, o katerem gledalci govorijo.

Som, dokumentarni film o malo verjetnem razmerju na Facebooku, ki se nepričakovano spremeni, je na Sundanceu letos požel tako velik odmev, da smo tukaj na Razdražljivost zaslona moral dati filmu dve oceni: ena dobra in ena slaba. Osebno mi je bil film všeč in mislil sem, da sproža nekaj zanimivih vprašanj o naravi identitete v dobi interneta.

Kljub temu, da sem gledal in užival v filmu, se mi je po glavi še vedno vrtelo veliko vprašanj o filmu. Na srečo zame, Som Sorežiserja Ariel Schulman in Henry Joost ter subjekt filma Nev Schulman so bili včeraj v Chicagu, da bi se pogovarjali o filmu.

Med najinim pogovorom je izjemno gostoljubna in smešna trojica odgovarjala na moja vprašanja o vsem, od marketinške strategije filma do kritik, da je film potegavščina.

Spodaj si oglejte moj prepis intervjuja.

Ne pozabite, da je intervju poln SPOILERJEV, zato se izogibajte, če si film še niste ogledali.

--

SR: Ta film lahko najbolje opišemo kot "čujnejši od fikcije". Kdaj ste dobili občutek, da "imamo film v rokah?" Kdaj je v vaših mislih nastal dokumentarni film?

AS:No, mislil sem, da se je začelo precej čudno. Mislim, on (Nev) je imel 8-letno super oboževalko (Abby), ki je bil potencialni umetniški čudež, ki je v bistvu obseden z njegovo fotografijo. To mi je bilo dovolj za kratek dokumentarec in to je bilo nekaj časa.

HJ:A nikoli nismo mislili, da bo to celovečerni film, vse do tistega trenutka v Vailu v Koloradu [ključni prizor v filmu, ko trio odkrije, da glasba, ki jo deli "Megan", pravzaprav ni njena]. In rekli smo si: "Pojma nimamo, kam bo to pripeljalo, toda kakršna koli smer, ki jo vodi, bo dobra zgodba."

AS: In takrat sva se obrnila drug proti drugemu in si rekla: "V redu, zdaj snemamo film in zato moramo ves čas vrteti."

SR: In kako ti to deluje, Nev, kot subjekt, ker te ves čas samo snemajo. Kako ste se počutili, ko se je to vse bolj vpletalo?

NS: Kar se ne opazi, je, da so do neke mere vsi posnetki, ki so jih dobili iz tega razmerja, ki sem ga ker se mi je zdelo dolgočasno, v primerjavi z nekaterimi drugimi smešnimi stvarmi, ki sem jih počel, niso bile snemanje. Torej, ko se Rel odloči, da bo name obrnil kamero, mu to običajno pustim, ker me res čudno privlačijo nagajivosti in izkušnje ter radovednost do neznanega. In zaupam njegovim umetniškim sposobnostim in njegovi strasti kot filmskega ustvarjalca, potem pa to seveda otežuje naše bratstvo in naše "najboljše prijateljstvo". Če mi ne bi bilo všeč, da me snema, bi bilo to zagotovo problem v naši bratovščini.

[Smeh]

NS:Mislim, ali ima William Shatner rad čokoladni fondue?

SR: Lahko samo domnevam, da ja. To bi bilo moje ugibanje.

NS:No, moraš ga posneti, da ugotoviš. Ves čas moraš biti tam.

SR: Zanimivo je dejstvo, da vsi ves čas snemate, saj je film tako nadrealističen, da veliko ljudi pomisli: »Kako je to sploh lahko? Kako je to lahko resnično?" in mislim, da je del tega povezan s tem, da ves čas snemaš, tako da nikoli ne veš, kdaj se bo zgodba zgodila. Čigava ideja je to? Ste pravkar odraščali in snemali vse?

HJ: To je nekakšna kolektivna kultura, ki jo imamo. Nismo samo mi, smo mi in naš krog filmskih prijateljev. Prijatelji smo tudi z bratoma Neistat, ki imata televizijsko oddajo na HBO, ki je v bistvu samo to: majhne kamere, njihova življenja, to je oddaja. In res je zabavno, saj nikoli ničesar ne zamudijo.

NS: In so pustolovski.

HJ:In so pustolovski in zabavni fantje in zabavno se je družiti z njimi. In potem še ena filmska skupina, Red Bucket Films, katere ustanovna člana sta bila Nev in Rel. In to je nekako tako, kot da med nami 15 ali kolikor jih je, to počnemo ves čas in večinoma samo delimo drug z drugim. In to je na nek način podobno filmski praksi. To je nekako tako, kot da bi delali, veste, kot košarkarska tekma v nasprotju s prvenstvom. To je kot zabavno. To počnemo za zabavo.

NS: In smo kot generacija telefonov s kamero. Mislim, zdaj so vsi fotografi.

[Nev, Henry in Rel so med pogovorom dokumentirali intervju na ročnih kamerah.]

NS: Nekako smo se pravkar spremenili v generacijo ljudi, od katerih se iz nekega razloga pričakuje, da bodo dokumentirali. Ker... obstaja ta spletna stran, ki se imenuje YouTube.

SR: Pojdi naprej...

HJ:Se tako izgovarjaš?

SR: Mislil sem, da je Yow-Too-Bay.

[Smeh]

NS:In kar naenkrat imajo vsi svoj glas. Internet se večinoma najbolje uporablja za video in zvok ter za skupno uporabo. Kot, obstaja ta čudna stvar, ko vsi želijo razvijati vsebino in biti priljubljen v tej spletni skupnosti.

SR: Dejstvo, da ste zelo tehnološko podkovani, je po mojem mnenju še en razlog, zakaj so ljudje zelo zmedeni glede tega filma. »Kako bi to lahko bilo resnično? Trije tehnološko podkovani fantje, kot je ta, kako ste se lahko dovolili tako dolgo napenjati?" Ste v retrospektivi videli te opozorilne znake, zaradi katerih ste pomislili: "Kako sem bil prevaran?"

HJ:No, mislim, da na začetku ne bi vedeli, kaj iskati. Ker, mislim, da je Nev poguglal ​​nekaj stvari, pa ni našel ničesar. Šele ko so bile pesmi [s scene Vail, Colorado] – odločili smo se, da poiščemo besedilo za pesem – in je bilo res samo zato, ker smo mislili, da je tako dobro, da smo si rekli: "Mogoče bi morali ustanoviti založbo in podpisati te ljudi. Neverjetni so." To mora biti naslovnica ali je to pesem? Tako smo iskali besedila in takrat se je vse začelo.

Tudi na začetku ne morem dovolj poudariti, kakšno ozadje je bilo to v naših življenjih. V teku smo imeli milijon drugih projektov, in to je bila samo ta stvar; in to je bilo res Nevovo.

NS: In res nisem toliko delil z njimi. Večinoma so e-poštna sporočila, ki jih vidite, da berem, in telefonski klici, ki jih imam, to je vse, kar so videli. Globina interakcije in njen obseg sta bila zame veliko bolj osebna. In zdaj se seveda, ko gledam nazaj, zdi smešno, da sem bil nanizan tako dolgo, kot sem bil. In to je bila odlična lekcija pri razumevanju, zakaj si dovolite ali se prepričate o nečem, kar želite - in moč laskanja in fantazije ter elementa pobega v vseh nas, saj želimo nekaj, kar nima smisla ali je nedosegljivo.

SR: To je zanimivo, ker sem se med gledanjem tega filma spraševal: "Tukaj je ta lep fant v New Yorku. Je zelo prijazen. V New Yorku je verjetno dva milijona žensk, s katerimi bi lahko imel romantične odnose."

AS: Vau.

[Smeh]

SR: No, ne dva milijona, mislim, ni Wilt Chamberlain.

[Smeh ]

SR: Ampak obstajajo možnosti, veš? In vendar obstaja ta ženska, ki obstaja izključno v kibernetskem prostoru v Ishphemingu v Michiganu - in jaz sem iz Michigana, zato sem poznam U.P. človek, in tam zgoraj se nič ne dogaja - in samo pomislim: "Kaj te pritegne k temu na spletu razmerje?"

NS: Mislim, da imaš prav, zelo dobro izgledam.

[Smeh]

NS: Ne, ne, čisto se hecam. Ne, prav imaš, živel sem v New Yorku kot primeren mlad fant in sem hodil z dekleti in imel nekaj dobrih in slabih odnosov, kot vsi, toda večinoma se mi zdi, da sem bil na točki svojega življenja, ko sem se počutil, v redu, rad bi prišel na naslednjo raven z ženska. Rad bi občutil res globoko povezanost z nekom, kot mislim, da to čutijo vsi, in tega v New Yorku nisem našel. In tako, ko se je pojavilo nekaj, kar je bilo tako drugačno in tako nenavadno, da sem si mislil: »Morda zato. Mogoče nisem iskal na pravem mestu." Mogoče je v tej družini nekaj tako organskega in pristnega, da bo nekako vzelo stran od tega sveta, ki ni deloval, kar zadeva popolno dekle, in ga bom našel nekje drugje, kjer bi najmanj pričakovati. In zdi se mi, da je to privlačnost odnosov na daljavo.

SR: Ko ste načrtovali, da boste šli v Michigan, o koliko od tega ste vnaprej razmišljali z vidika filmskega ustvarjalca. Na primer, kakšno opremo bomo prinesli, kakšne posnetke bomo dobili? Ali pa si ga samo kril? Ker je zlasti ta prizor, ko prideš na kmečko hišo ob 2.00 zjutraj, res nesramna stvar ...

NS: Neumno, ja.

SR: ...ker ne veš, kaj boš našel. Je pa tudi zelo napeto. Ali mislite na to v smislu: "To bi bil dober posnetek za moj film." ali pa si bil tako prisiljen spoznati te ljudi, da si se odločil, da grem gor ob dveh zjutraj.

HJ:Takrat o tem nismo razmišljali. Pravkar smo prevozili 400 milj in bila je 2:30 zjutraj, in mislim, da smo se vsi soočili s to odločitvijo, kot je, ali gremo v motel in poskušamo spati, ali naj preprosto... Mislim, mislim, da ne bi mogel zaspati, ne da bi vsaj križaril mimo njene hiše, da vidim, če je prižgana luč.

NS: Ja, mislim, bil sem kilometre stran od tistega, za katerega sem mislil, da bi lahko bil ljubezen mojega življenja.

HJ:Napetost nas je ubijala.

AS: V zgodbo nas je najprej pripeljal isti instinkt, ki je bil »No, tako daleč smo prišli. Lahko bi tudi odprl ta vrata." Samo nadaljujte.

HJ:Nisva si mislila, da se bova zapeljala na dovoz, mislila sva le: "Mimo bova samo križarila." In potem je Nev dobil to manično pogum.

NS:No, mislil sem, da je dovoz prišel na drugo stran, tako da ko sem videl, da ni in se je začel obračati, sem pogledal tisti hlev in sem je bilo tako: "Zdaj moram nekaj vedeti." Tako sem kar skočil ven in rekel: "Daj no, Rel!" in sploh nisem razmišljal o tem, veš kaj sem pomeni? Moral bi ostati v avtu, a veste, navdihnila me je neka čudna sila.

SR: Ne spomnim se, kdo je, toda to vidite v podnapisih, nekdo reče: "Želim iti" ali "Mislim, da bi morali iti."

AS:To je bilo naslednje jutro prav pri hiši.

HJ:To je bilo na verandi, ja.

SR: Toliko je takšnih trenutkov, ko si kot: "Mislim, da ne bi smeli biti tukaj. Ne vem, ali bi morali to početi." Kako intelektualno rečete: "Moramo ostati tukaj in to posneti." Ker v občinstvu, Sedim tam in govorim "Oh, za božjo voljo, bi odšel, prosim?" Nočem vedeti, kaj je za vrati – ampak hočem vedeti.

AS:Pomislili smo na eno vprašanje, za katerega smo se vsi strinjali, da je treba odgovoriti do konca filma, in to vprašanje je bilo: "Kdo slika slike?" In ne glede na to, kako strašne so bile stvari ali kako zapleteno, ali koliko laži smo razvozlali, je bila ena stvar, za katero smo vedeli, da je resnična, to je, da je nekdo ustvarjal te slike in mu jih pošiljal mesece in mesece in mesece. Torej, ko je vse ostalo začelo odpadati, je še vedno ostala ta resnica. Če bi torej odšli sredi noči, če bi odšli naslednje jutro, bi odšli, ne da bi vedeli odgovor na to.

HJ: Imeli smo tudi to domišljijo, da je za nas ustvarjanje filmov in dokumentarcev tako pomembno, da če bi bi morali umreti, veste, hočete umreti s fotoaparatom, ker morda bo Werner Herzog našel posnetek.

SR: Sliši se nekako melodramatično, če se o tem pogovarjamo s temi izrazi, a ko gledaš film, imaš občutek, da grozi resnična nevarnost in mislim, da je to tisto, kar je tako privlačno, ali pa je vsaj ena od stvari, ki so pritegnile jaz. To je tudi nekaj, kar mislim, da je sporno, ker trženje tega filma - ne vem, koliko ste bili vpleteni ...

HJ:Zelo, zelo malo.

AS: Več kot nič, ampak ...

SR: Ker pogledaš plakat, na katerem piše "Ne povej nikomur, kaj je." Očitno je velik zasuk in med filmom se pojavi razkritje.

NS:Ko smo videli marketinško strategijo, smo bili zagotovo šokirani. In jaz, vsaj zame, sem bil razburjen. Ni mi bila všeč ideja, da je ta zgodba, ta stvar, ki se mi je zgodila, senzacionalizirana. Zdelo se je, da je izkušnje dovolj, da bi jo ljudje videli in imeli reakcijo. In nisem jih hotel zavajati, da bi to videli iz kakšnega drugega razloga. Vendar sem začel razumeti, da je težko pridobiti ljudi, da porabijo težko prislužen denar, da bi videli nekaj namesto nečesa drugega, če za to nimajo razloga. In nekomu ne moreš kar tako reči: "Poglej, dobro je."

Tako so pripravili kampanjo, ki je presenetljiva in na nek način zaskrbljujoča in zelo zanimiva. Poudaril je en vidik filma, veliko je drugih vidikov filma. Veste, poskušajo spraviti ljudi v gledališče. Torej, če pritegne ljudi v gledališče... večinoma je bilo tako nagrajujoče, da se je zelo malo ljudi razburilo, ker ni šlo za neki strašljiv projekt čarovnice iz Blaira 3. Pravzaprav so ganjeni in srečni, ker so pričakovali film kot mnogi drugi, ki so jih pričakovali videli, in dejansko dobivajo nekaj povsem novega in zelo čustvenega, in njihove reakcije na to so bile res neverjetno.

SR: Koliko stikov imate zdaj z Angelo?

NS: Z Angelo se pogovarjamo skoraj vsak dan. Mi vsi. Ne samo mi trije, ampak naša širša filmska družina. Vsi smo zelo vključeni in zelo ekipa, kar je za nas zelo pomembno.

SR: Kako jih primerjate s "resničnimi" odnosi, ki jih imamo na Facebooku in Twitterju ter prek družbenih medijev? To je umetno, toda ko na spletu deliš toliko, kot si jih deliš s tistim, za kar si domnevala, da je Megan, mislim, da se izpostaviš. V ta odnos je vloženega veliko vašega čustvenega počutja, kako torej razločiti razmerje na družbenih omrežjih od neke vrste svojega resničnega življenja?

NS: Mislim, zagotovo je bila meja zamegljena, ker ko smo prišli tja, sem imel povezavo s to žensko, veš? Med nama je bilo prijateljstvo in bila je romanca, kar je bilo njim [Henryju in Relu] zagotovo jasno in pozneje meni; v tistem tednu tam spodaj sva bila v mnogih pogledih dobra prijatelja in bila sva zelo odprta in osebna drug z drugim.

Torej, kar sem se naučil ali kar spodbujam ljudi, naj razmislijo, je, da na vsakih 500 prijateljev, ki jih imate na Facebooku, preberete njihove posodobitve profila, pogledaš njihove fotografije, vložiš čas v to skupnost ljudi – koliko časa vložiš v svojo brat? Ali koliko časa namenite svoji mami? Ali vaš najboljši prijatelj v šoli? Ali morda nekoga, s katerim niste prijatelji - morda ste bili preveč sramežljivi, da bi se približali? Tukaj mislim, da moramo začeti razmišljati o tem, zakaj zapravljamo čas predajamo se temu čudnemu plavajočemu oblaku informacij in ne ljudem prav okoli nas?

SR: Kaj je po vašem mnenju končni rezultat tega filma? Če bi morali reči: "To je tisto, kar želim, da občinstvo izvleče iz tega filma."

HJ:Težko je, ker res želimo, da bi občinstvo vzelo svoje, in to je ena izmed lepih stvari filma, mislim, je, da lahko potem vodiš milijon pogovorov in vsak si iz tega vzame svojo lekcijo ali sporočilo. In kot, da je resnično življenje, tako da si sporočila pogosto nasprotujejo.

Torej, za nas je tako, da, morali bi biti previdni pri tem, kar objavljate na internetu, in morali bi biti premišljeni o tem, katere slike objavljate in koliko jih delite, saj je internet za vedno zapis. Toda hkrati bi moral biti odprt za ljudi in zame je velik preobrat filma, da je na drugi strani človek. Veste, obstaja družina človeških bitij, ne zlobneži, in v vsakem morate videti človečnost. In čutimo, da so ljudje sami po sebi dobri in da imajo ljudje svoje razloge za početje. Ti dve sporočili se ne ujemata ravno na udoben način.

SR: [Nev] Torej, ko si prvič prišel, nisi gojil nobenega sovraštva?

NS:št.

SR: No, takrat ste vedeli, da Megan ni, kajne?

NS: Ja, mislim, takoj ko smo prišli tja, je bilo zelo jasno, da ne gre več zame. In resnost situacije in realnost, s katero smo imeli opravka, je bila tako velika, da nisem imel časa niti pravilno reagirati, dokler nisva prišla domov. Toda da bi odgovoril na vaše vprašanje in uporabil nekakšne starodavne klišejske izreke, ki se zdijo veljavni, bi rekel: "Jaz raje bi ljubil in izgubil, potem pa sploh nikoli ne bi ljubil" in "Obžaluješ samo stvari, ki jih ne narediti. Ne stvari, ki jih počneš."

[Smeh]

AS: Če lahko dodam: "Konja lahko pripelješ do vode, ne moreš pa ga pripraviti do vode."

HJ: "Zgodnji ptič ujame črva."

Medtem ko smo vsi izmenično izgovarjali klišeje, mi je publicist dal napis za zaključek, tako da sem se zadnji trenutek pogovarjal z Ariel in Henryjem o njunih dokumentarnih vplivih. Rel je dejal, da so nanj vplivali Werner Herzog, bratje Maysles in Ross McElwee. Na kratko smo govorili o McElweejevem odličnem dokumentarcu iz leta 1986, Shermanov pohod, za katerega je Rel dejal, da je njegov najljubši dokumentarec.

Če še niste videli Shermanov pohod, priporočam ogled. To je odličen film in jasno lahko vidite vpliv, ki ga je imel McElweejev slog snemanja na Ariel in Henryja.

--

Som se ta petek odpre v Chicagu. Film so že predvajali v Los Angelesu in New Yorku.

Da vidim, če Som se igra v vaši bližini, obiščite uradna spletna stran filma in poiščite ure predstav.

Spider-Man: Naslovnice revije No Way Home Namig na Sandman & Electro

O avtorju